Zgodbe napoleonskega vojaka

Odlomek iz knjige:

Kdor ni bil sam priča slave cesarja Napoleona v letih 1810, 1811 in 1812, ta si nikdar ne bo mogel predstavljati, kako visoko se more človek dvigniti v svoji moči.

Ko je šel skozi Šampanjo, Lotaringijo in Alzacijo, takrat so ljudje sredi žetve ali vinske trgatve vse pustili pri miru, samo da so mu mogli hiteti nasproti. Po osem do deset milj daleč so prišli nekateri. Žene, otroci in starčki so s povzdignjenimi rokami drli na veliko cesto in kričali: »Živijo, cesar! Živijo cesar!« Človek bi bil mislil o njem, da je kak bog, da vdihava svetu duha življenja in da mora biti vsega konec, ako bi nesreča nanesla, da bi umrl. Za norce so imeli nekatere stare republikance, ki so zmajevali z glavami ter se pri čaši vina drznili reči, da cesar lahko pade. To se je vsem zdelo protinaravno in niti mislili niso na to ...