Hiša greha

Ljubljanska pisateljica Nataša Mrvar, sicer upokojena knjižničarka, je pred leti pisala zgodbe za otroke, v zadnjih 5 letih pa je izdala tri romane. S Spečimi spomini se je uvrstila med »Dobre knjige«. Sledil je malo frivolen, zelo berljiv Ljubimec na klik (Genija, Ljubljana, 2020), ki se je tudi uvrstil med »Dobre knjige«. Letos pa je izšel kriminalni roman Hiša greha, v kateri nastopajo nekatere osebe, ki jih poznamo iz Ljubimca na klik. Kriminalka, ki se dogaja v znanem ljubljanskem okolju, je dokaj lahkotno branje, ki nevsiljivo kaže na prepletenost ljudi malega mesta, ki se skoraj vsi poznajo med seboj in vendar skrivajo drug pred drugim pravi obraz, razvade in nakane. Zgodba se zaplete in razplete z nekaj poduki, da ni dobro po nepotrebnem vtikati nosu v vsako zadevo. Na koncu pravica skoraj v celoti zmaga, a kdo ve, kako se bo končalo naslednjič, ko bo naključje pomagalo nasprotni strani.

Pisateljica uporablja jezik, ki je kompromis med izborno slovenščino in slangom (manj)mladih. To da besedilu neko sproščenost. V razmišljanjih in besedah svojih dveh glavnih junakinj ohranja pristranskost, značilno za emancipirane ženske, ki so zelo kritične do vseh moških, morajo pa občasno vsaj pri sebi priznati, da brez njih pač ne gre. Avtorica uravnoteži opis likov v romanu z objektivnim prikazom značajev moških junakov in anti-junakov.