Cvetlična hiša

Odlomek iz knjige:

Te zgodbe nikoli ne bi bilo, če ne bi nekoč na robu našega mesta stala stara enonadstropna hiša. A neugledna je bila samo na prvi pogled, če pa si se nanjo ozrl s prijaznejšim pogledom, si opazil, da so se z njenih balkonov usipale najlepše cvetlice v tistem kraju. Pa to ni bila edina značilnost sive hiše. V njej so živeli ljudje, ki so se radi ustavljali drug ob drugem in si povedali kaj prijaznega. Pa tudi to še ni vse. Njeni stanovalci so poznali veliko zgodb, si jih pripovedovali, jih brali in, če verjamete ali ne, zgodbe so tudi zapisovali. Torej lahko začnem tole pripoved tudi takole: te knjige nikoli ne bi bilo, če ne bi v sivi večstanovanjski hiši na robu našega mesta živel stari knjigarnar, ki knjig ni samo prodajal, temveč je o njih vedno kaj pripovedoval in tudi delal zapiske. In potem je bil tu še nekdo, ki se mu je to življenje zdelo tako lepo, da je nekoč, ko je siva hiša živela samo še v spominih, sedel za računalnik in tej hiši napisal kratek življenjepis.

Zdaj vam že lahko izdam, da bom pripovedovala o knjigarnarju Knjižnem molju. Pravzaprav to ni bilo njegovo pravo ime. Tako so ga klicali njegov prijatelj iz knjigarne Modroslovec in klošar Stari Jakec, ki mu je nosil stare časopise in revije, iz hiše, kjer je stanoval, pa gospod Pesnik in njegova žena, kdaj pa kdaj tudi najmlajši stanovalki Ninika in Ančka. Njegovo pravo ime pa je bilo Poldi Ponikvar. Poznalo ga je vse mesto, nekoliko zaradi vzdevka, nekoliko zaradi starega kolesa in oguljene aktovke, ki ga je spremljala povsod, kamor se je odpravil, predvsem pa zaradi imenitne knjigarne, v kateri je tudi najzahtevnejši bralec našel svojo knjigo, nekaj pa tudi zaradi ljudi, ki so se zbirali pri njem.