Brisan prostor

Odlomek iz knjige:

Tam zraven je bil parkiran nekakšen avto, ampak predvsem sem opazil nalepko na odbijaču, na kateri je pisalo: TEČEJO SAMO BEDAKI. Jaz pa sem stal na pločniku v povsem novi modri trenirki, sopel in se potil kot zbezljan konj in sem mislil: Še kako se strinjam, kolega. Saj vendar ni nobenega dvoma, samo bedaki tečejo, no ja, pa tisti, ki jih je na smrt strah … In seveda kreteni, kakršen sem jaz, ki se podim gor in dol ob obali, da bi zmanjšal kurji britof, pridobljen s preveč pivi. Gledalo me je tistih nekaj ribičev v pristanišču, otroci, skupina uličnih glasbenikov, celo neka ženska, ki je prenašala vrečko s kupljeno hrano. Gledali so še kar visokega, malce predebelega triinpetdesetletnika s skuštranimi lasmi, v modri trenirki, ki se je plazil z ravnimi stopali in kadil kot muzejska lokomotiva. Kaj takega v njihovih očeh seveda lahko počne samo bedak.

»Hej, Tina, Tina,« sem zagodel sam pri sebi, »kako srčno rad bi te zadavil.«

In kje naj bi bila ona zdaj? Ni je tu tega lepega nedeljskega julijskega jutra in ne dela iz sebe kretenke v plavi trenirki. Seveda ne.

»Mogoče bom malce zamudila,« mi je rekla prek telefona. »Ti kar pojdi in začni teči brez mene.«

Ja. Zamujala je že skoraj eno uro in postajalo je očitno, da se sploh ne bo prikazala. V svoji neskončni modrosti je bojda prišla do ugotovitve, da noče garati na javnem prostor z nekim trebušastim tepcem.

Tek pa je bil, to se ve, njena zamisel, se pravi, eden izmed njenih najnovejših hobijev, bog je nima rad.

»Veš, ne bi ti škodilo, če bi snel nekaj kilogramov okrog pasu,« mi je ljubeznivo povedala. »In tek je zabaven, boš videl.«

Torej sem videl, še kako sem videl. Da tek sploh ni zabaven. Niti v deliriju ga ne bi imenoval zabavnega. Tečejo samo bedaki.